Zgodovina dornavskih ciganov se je začela že pred več kot 59. leti, natančno leta 1961. Takrat so se Dornavčani prvič predstavili na ptujski povorki z dvema vozoma s konjsko vprego.
Ideja o šemljenju v cigane se je porodila domačinu Francu Petršiču iz preprostega razloga, ker so v vas redno zahajali cigani z mnogimi otroki. Prosjačili so ali pa opravljali kakšna priložnostna dela (brusili nože, lotali piskre in podobno). Do svoje smrti leta 1979 je bil g. Franc Peteršič glavni organizator vseh dejavnosti, povezanih s cigani. Potem pa je vodenje prevzela Meta Peteršič. Ko je bilo ustanovljeno TED Lükari, se mu je s skupino priključila in postala vodja sekcije Dornavski cigani. Ob vstopu v društvo je vodenje zanjo postalo nekoliko lažje in manj odgovorno, saj je določene obveznosti prevzel upravni odbor društva. Prej je morala za vse poskrbeti sama. Organizirati prevoze na povorke in poklicati po hišnih telefonih ali osebno obvestiti zainteresirane za sodelovanje v ciganski skupini. V društvu smo v zadnjih 10. letih prevzeli odgovornost za prijavo na povorke in zaradi varnosti predvsem najmlajših članov organizirali avtobusne prevoze. Na povorke so se s traktorji odpeljali samo starejši oziroma polnoletni. Konjsko vprego in stare lesene vozove je bilo namreč potrebno zamenjali s starimi traktorji, kajti konji kot delovna živina so počasi izgubljali svojo vlogo zaradi moderne kmetijske mehanizacije.
Starejši člani sekcije so mlajše vedno skušali spodbujati k oblačenju, obnašanju ter ohranjanju izvirnosti, s katero so začeli pred desetletji (stara oblačila, lasulje iz konoplje, kava za potemnitev kože). Lesketajoči dodatki, ki jih prvotno niso uporabljali, so se jim zdeli moteči.
Starejše ciganice, predvsem Meta Peteršič in Marija Cizrl, so mlajše učile šlogati. O tem, kaj vse sta v dolgih letih šloganja doživeli, bi lahko napisali roman. Zraven njiju sta od vsega začetka aktivna še Franc in Terezija Ciglar. Ravno v tej že uveljavljeni skupini se je v društvu porodila ideja, da bi lahko imeli tudi v Dornavi lastno pustno prireditev. Ker so bili ostali dnevi zasedeni, smo se odločili za ponedeljek, prireditev pa poimenovali Fašenk po dornavsko. Začetki so bili skromni, potem pa je bilo obiskovalcev iz leta v leto več. Zbirališče je bilo pred gasilskim domom v Mezgovcih, zaključek pa v vaški dvorani v Dornavi, kjer je bilo nagrajevanje karnevalskih in etnografskih skupin, nato pa je sledilo veselo pustno rajanje. Društvo je pripravilo in izpeljalo 15 Fašenkov po dornavsko, potem pa je organizacijo in izvedbo prevzela občina Dornava.
V 20 letih smo opravili veliko gostovanj. Nikoli nismo manjkali na ptujskem karnevalu, redno smo se udeleževali fašenkov v okoliških vaseh Markovci, Bukovci, Cirkulane, izven domačega okolja pa nas je pot zanesla v Ormož, Mozirje, Mežico, Šoštanj, Maribor, Lenart, Cirkovce, Hotinjo vas, Dobovo in leta 2010 na 3. Čivijaški karneval v Srbijo.
V pustem času se radi odzovemo povabilu v kakšen vrtec ali šolo, kjer s svojimi pristnimi oblačili, igranjem, petjem in plesom razveselimo mlade, ki nas vedno sprejemajo z navdušenjem. Tudi v naši skupini je veliko mladih, saj se lahko ponašamo z dobrim medgeneracijskim sodelovanjem.
Nas so navdušili starejši, mi svoje otroke in vnuke, tako se krog ni nikoli ni pretrgal. Leta 2011 smo v društvu obeležili 50 let delovanja dornavskih ciganov z izdajo biltena in veliko fotografsko razstavo. Še posebej pa smo ponosni na dokumentarni film Dornavski cigani, ki ga je posnel g. Tinček Ivanuša.
Nepozabni ostajajo naši pikniki po fašenku, ki smo si jih organizirali v Žamencih na posesti Franca in Jožice Kovačec. Ta prostor smo poimenovali z značilnim imenom Cigansko bedje. Zadnjih nekaj let pa zaključke pripravljamo na Čüšekovi domačiji, kjer je sedež društva. Tukaj se tudi zbiramo in pripravljamo vozove, s katerimi odhajamo na karnevale v bližnjo okolico.
Na daljše poti se podamo z avtobusi. Morda se kdo sprašuje, le kako se jim vsako leto ljubi vedno znova predstavljati isti lik. Po drugi strani pa slišimo: »Brez vas povorka ne bi bila to, kar je. Cigani ste nepogrešljivi.« S svojo razigranostjo, veseljem, pesmijo, kakšno hudomušno potegavščino spravimo večino v smeh. To pa je tudi naš namen, saj je pust čas, ko ljudje lahko vsaj za nekaj trenutkov odložimo vsakdanje tegobe in se prepustimo zabavi.
Predvsem je veselo, kadar se odpravimo na gostovanja. Starejši pripovedujejo razne anekdote, obujajo spomine, mlajši poslušajo in si nabirajo izkušnje. Dornavski cigani bodo še dolgo živeli!
