Turistično etnografsko društvo Lükari, je usmerjeno k ohranjanju kulturne dediščine, običajev, kulinarike in tradicije v kraju Dornava. Z leti delovanja, člani društva spoštujemo, ohranjamo svojo zgodovino in jo uspešno prenašamo na mlajše rodove, da le ta ne bi šla v pozabo. Če se nam želite pridružiti, sledite povezavi na spodnjem gumbu.
Čebula je zelo stara kultura. Izhaja iz Azije, k nam pa naj bi jo prinesli Turki. Tržno pridelovanje čebule – lüka se je na tem področju razširilo v začetku prejšnjega stoletja. Po pisanju Antona Ingoliča se je pridelava začela ravno v Dornavi in Mezgovcih in se širila v Moškanjce ter v ostale bližnje vasi. Za to področje se je utrdilo ime Lükarija. Pridelovali so ga mali in srednji kmetje, da so lahko šolali otroke. Lük so prodajali v Celje, Rogatec, Radgono, Mursko Soboto, Dravograd, Slovensko Bistrico, predvsem pa na Hrvaško, v Varaždin, Krapino, Čakovec, celo v Gradec in na Madžarsko.
Po drugi svetovni vojni, nekako v 70.letih, je pridelava lüka močno upadla. Zaradi ročnega dela se je s to kulturo ukvarjalo manjše število ljudi. Raje so se usmerili v pridelavo drugih kmetijskih kultur, kjer je bila možna strojna obdelava. V življenju lükarjev so se oblikovale številne šege in navade, načini prehranjevanja, pa tudi načini oblačenja.
1992. leta se je domačinoma Slavici in Ivu Matjašiču porodila ideja, da bi v Dornavi pripravili prireditev, ki bi bila povezana s starimi ljudskimi običaji, značilnimi za naš kraj. K sodelovanju sta pritegnila nekaj vaščanov in tako so se začele priprave na lükarski praznik. Na veselici so domačini prikazali pletenje lüka v krence in postregli z lükarskimi jedmi. Prireditev je povezoval amaterski gledališki igralec Lojze Matjašič.
Tako domačini kot obiskovalci so prireditev dobro sprejeli, odmevala pa je tudi v širši javnosti. Naslednje leto prireditve niso ponovili, sledili sta dve leti premora. Leta 1994 je g. Franc Šegula, kasnejši župan občine Dornava, predlagal, da se ustanovi društvo, ki bo s to tradicijo nadaljevalo. V register društev republike Slovenije smo bili z odločbo vpisani 11. aprila 1995. Društvo je takoj začelo z delom. Vanj so se vključile skupine, ki so prej delovale izven društva: ljudske pevke, cigani, orači in koranti ter moški oktet, priključila pa se je tudi na novo ustanovljena sekcija kmečkih žena. Manjkali niso niti ljudski godci.
V UO so se dogovorili, da je najprej treba poskrbeti za lükarska oblačila za člane in za otroško folklorno skupino na OŠ dr. Franja Žgeča Dornava. Porodila se je tudi ideja o postavitvi tabel z dobrodošlico ob vstopu v Lükarijo.
Prve table je poslikal Vlado Viher mlajši iz Mezgovcev. Zaradi dotrajanosti smo jih že dvakrat obnovili. Na pobudo tajnice društva, novinarke Marije Slodnjak, smo pripravili prvo novinarsko konferenco pred prvim Lükarskim praznikom. Odvijala se je v prosvetni dvorani v Dornavi. Odziv medijev je bil izjemen, zato so novinarske konference postale stalnice. Na njih smo predstavljali vsebino tekočih lükarskih praznikov. Zraven tradicionalnih etnografskih vsebin smo vedno dodali kaj novega. Kasnejše tiskovne konference so potekale v avtentičnem okolju na domačiji Pivkovih v Dornavi. Na njihovi njivi smo prvič posadili lasten lük in posejali rž. Kasneje je imelo društvo lük shranjen tudi na kmetiji Marije Čuš v Dornavi. Ko pa je društvo od občine prevzelo v upravljanje Čüšekovo domačijo, so se vse te dejavnosti prenesle tja. V uporabo smo dobili tudi njivo za lasten pridelek lüka in ržene slame. Pri pripravi zemlje na naši njivi in spravilu pridelka so nam v vseh teh letih priskočili na pomoč s traktorji in drugo kmetijsko mehanizacijo številni domačini. Vse delovne akcije so bile s strani članov in simpatizerjev vedno dobro obiskane. Za nas je posebej dragoceno, da se je ohranilo znanje, ki so ga pri pridelavi lüka in pletenju v krence starejše članice prenašale na mlajše.
Tako se ni bati, da bi tradicionalna pridelava lüka v Dornavi šla v pozabo. Zelo pomembno je tudi to, da so naše spretne lükarce veščine pletenja lüka v krence predstavljale številnim mladim v vrtcih, pa tudi na osnovnih šolah in na različnih prireditvah širom po Sloveniji in celo v tujini. Že leta 1996 smo ugotovili, da je medijska predstavitev društva zelo pomembna. Radio Slovenske gorice je namreč februarja z našo pomočjo posnel triurno oddajo Lepa si moja dežela, ki ni bila za nas samo velika reklama, ampak nas je med seboj še bolj povezala, saj je društvo štelo že 324 članov. Delovanje našega društva je bilo medijsko vedno bolj prepoznavno, saj smo bili gostje številnih radijskih oddaj. Dvakrat smo bili gostje odmevne televizijske oddaje Na zdravje. Naša skupina Dornavski cigani je bila kar nekajkrat gost različnih TV oddaj. Vse aktivnosti, povezane s pridelavo in spravilom lüka ter pripravami na Lükarski praznik, so bile predstavljene v letu 2013 tudi na TV Golica. 1996. leta smo se pobratili s turističnim društvom iz Mežice in v vseh teh letih postali pravi prijatelji. Dobro sodelujemo tudi s Turističnim društvom Polenšak.
Pri izvedbi Lükarskega praznika nam že 20 let pomagata PGD Dornava in PGD Mezgovci, 15 let pa so nam pomagali tudi pri izvedbi naše pustne prireditve Fašenk po dornavsko, sedaj pa še pri izvedbi Prve brazde, ki je uvod v pustni čas. V društvu skrbimo za urejenost domačega kraja, saj članice urejajo cvetlične gredice, redno pa se udeležujemo tudi čistilnih akcij.
Od ustanovitve dalje je imelo društvo sedež v sobi nad vaško kulturno dvorano v Dornavi.
Ker je bil objekt predviden za rušitev zaradi novogradnje, se je maja 2013 preselilo na Čüšekovo domačijo, kjer ima sedež še danes. V društvu smo vseskozi skrbeli za primerno pogostitev pri delu na njivi in pri raznih društvenih prireditvah (košnja na star način, izdelava presmeca, trgatev, martinovanje…). V 20. letih smo imeli preko 400 sej UO in 20 letnih konferenc, menjalo se je nekaj članov upravnega odbora, nadzornega odbora in častnega razsodišča. Podrobnosti so zabeležene v kroniki društva.
Prva predsednica Marija Velikonja je društvo vodila do leta 2001. Takrat jo je zamenjala Marija Belšak, ki ga vodi še danes. Od ustanovitve društva so se v občinskem vodstvu zamenjali trije župani Tone Velikonja, Franc Šegula in Rajko Janžekovič. Kot v preteklosti je društvo še danes deležno podpore in spodbud s strani občine.
Čeprav pravijo, da se ne smeš hvaliti sam, pa ob pogledu na naših 20 prehojenih let lahko rečem, da smo vsi od ustanovnih članov dalje opravili veliko in pomembno delo. Opravili smo veliko število gostovanj, nastopov, raznih delavnic in podobno, kar je podrobneje zapisano v kroniki društva in v njihovih predstavitvah v tem biltenu. Ponosni smo na naših 15 Fašenkov po dornavsko, na uveljavljeni Lükarski praznik in na obnovljeno Čüšekovo domačijo. Po naših načrtih naj bi slednja v naslednjih letih postala dobro obiskana dornavska turistična znamenitost. Bila naj bi tudi kraj druženja za vse tiste domačine in društva, ki želijo tam predstaviti kakšno etnografsko prireditev.
V društvu bomo nadaljevali pred 20. leti začrtano pot. Prizadevali si bomo za ohranjanje naše kulturne dediščine. Predvsem si želimo preko mladih članov našega društva širiti dober glas o Lükariji.
